Želva, ta govori o najdenem želvinem oklepu. Vendar se izkaže, da ni le oklep, temveč resnična in živa žival. Želve so najstarejše zemljanke, trdožive in v svoji dolgosti so doživele najrazličnejše prigode, kot tudi nezgode pri srečevanju z drugimi živalmi, predvsem pa z ljudmi.

Druga knjiga z naslovom ”Oh to branje” pa že z naslovom pove svojo vsebino. Res se je marsikdo v svojih zgodnjih letih borili z črkami, te “niso bile pravilno postavljene”. Tako so jih videli nedobudneži, ki jim je branje povzročalo nešteto preglavic. Pa vendar so kasneje postali bralci in marsikdo tudi pisatelj, saj so z leti črke postale njihove prijateljice in spremljevalke na vsakem koraku.

The post Novi pravljici Ane Vidmar appeared first on Društvo upokojencev Novo mesto.

IVAN HROVATIČ

Knjiga je razdeljena na tri poglavja.

Prvo poglavje nosi naslov KORENINE, kjer govori o domu in družini, kar najbolj opiše takoj v prvi pesmi:

MOJA POT

Na zadnjem grebenu že v stiku z Gorjanci

je rodna vasica in hiša lesena,

v njej smo rojeni, prejeli imena,

na noge postavljeni z zeljem in žganci.

Ivan je pisec sonetov, kar ni mačji kašelj, saj je piscev te zvrsti zelo malo. V svojem megistrale z naslovom MOJEMU PODGORJU govori takole:

MOJEMO PODGORJU

Med tiste zadnje podgorske griče,

Od koder včasih vidim vrh Triglava,

Je vrasel rod, uporen kot narava;

Edino delo rahlo čas premiče.

Menda so Kelti neke davne priče,

Ubežniki, ko padla je zastava.

Podgorca je izklesal čas, narava,

Ohranilo garanje (za poliče).

Domove svoje zvesto so branili,

Graščaku so hoteli grad požgati,

Odvračali namero vsaki sili.

Rodovom mora človek zvest ostati!

Jedrino njihovo smo pridobili;

Uspeh da delo, so učili mati.

V drugem poglavju z naslovom PRIGOVORI govori bolj satirično o politiki v katero se ni vpletal. Rad razpravlja na svojstven način tudi o tem, v pesmi POKLICI, kjer opiše poklic zdravnika, arhitekta in politika. O slednjem zapiše:

Politik odkimava, viha nos:

“Kolega, naš poklic je bil pred vsemi,

v izogib vsakršni dilemi

politiki smo naredili kaos!”

Tretje poglavje pa nosi naslov PREMIŠLJEVANJA. Tu so res pesmi premišljevanj o tem in onem na našem planetu. Prav posebno pa premišljevanje ženske prikaže v pesmi z naslovom Začetek življenja, kjer ženska končno pove:

“Tako povem, naj reče kdo, kar če,

za mene se življenje je začelo,

ko so otroci končno šli v svet

in ko moža sem pokopala.”

Vsem bralcem njegove knjige želim veliko užitkov in poglobljenega razmišljanja.

The post Ivan Hrovatič – Minevanja appeared first on Društvo upokojencev Novo mesto.

IRINA TELBAN

je izdala svoj prvenec z naslovom TANKE NITI. Knjiga pripoveduje zgodbe iz njenega življenja tako v družini kot v bližnjem okolju. V svojih zgodbah se vrača v delovno obdobje v zavodih. Opisuje prigode iz srečanja z različnimi ljudmi, mladimi in nekoliko starejšimi. Avtorica zelo rada opiše delo z mladima terapevtskima psičkoma Olijem in Kimijem, tako med otroci, kot starejšimi v raznih domovih. Kužka sta njena najboljša prijatelja, saj jo spremljata tudi na vsakodnevnih sprehodih in sta njena stalnica.

Izpoved avtorice je iskrena, globoka in čustvena. Bralca pusti razmišljati o dogodkih, ki jih opisuje v knjigi, saj se podobne zgodbe dogajajo lahko tebi, meni, vsakomur izmed nas. Življenje pa teče svojo pot, in čas z njim.

Odlomek iz zgodbe Šivilja

Med preoblačenjem je v šivalnico vstopila šiviljina petletna hčerka. Deklica in šivilja sta obstali kot okameneli. Šiviljina hčerka je imela na sebi natanko tako obleko kot ona in še životec iz zelenega blaga.

“A tako, zato je za mojo hčerko zmanjkalo blaga,” je mama razočarano pogledala zariplo šiviljo.

“Sleci se!” je ukazala mama. Šiviljina hčerka jo je nerada ubogala. Počasi si je slekla obleko in jo položila na mizo ter s strahom čakala, kaj bo sledilo.

Mama je za trenutek oklevala, potem pa prijela največje škarje, ki so ji prišle pod roke in v nekaj minutah so od oblekice ostali le majhni neuporabni kosi blaga.

The post Irina Telban – Tanke niti appeared first on Društvo upokojencev Novo mesto.

Opisuje preprosto naravo, ki se spreminja skozi svoje letne časovnice in postaja drugačna v vsakem letnem obdobju, ter ponuja vedno nekaj novega, drugačnega, kot naše življenje, od otroštva, preko šolanja, delovne dobe prav v pozna leta.

Knjiga je razdeljena na poglavja, ki nosijo naslove: Sreča odprtih dlani, Po pomladi diši, Oj mladost ti moja, Bogastvo jeseni, Minljivost, Krog življenja, Drugi dom, Kraljestvo gora in Voščilnice.

SREČA

Kaj je sreča,

vsak izmed nas se sprašuje,

zato jo iščemo

vse svoje žive dni.

A sreča je

iz mozaika majhnih radosti,

v sebi vsak jo nosi,

če dobro v srcu želi.

Poleg prvenca je ANICA MUŠIČ izdala tudi knjigo z naslovom IZ GLOBINE SRCA. To so kratka razmišljanja, ki se porajajo v človeku ob določenih videnjih ali slišanju novic, ki nas ponesejo v globoko razmišljanje. To so kratki miselni zapisi – lahko bi jih imenovali prebliski.

The post Anica Mušič – Šepet korakov, Iz globine srca appeared first on Društvo upokojencev Novo mesto.

JOŽE PEČNIK

To je druga knjiga avtorja in nosi naslov – MLADOST NA SOTOČJU. V njej bralcem ponuja vpogled v najlepše naravne bisere sveta pod Šentviško goro. Oblikovno in vsebinsko gre za delo izjemnega pomena za nekdanji svet narave in sedanjega v izginjanju. Je stvaren prikaz takratnega vaškega življenja. Prikaz medsebojnega usklajevanja kmečkega in delavskega prebivalstva. Boj za preživetje je bil trd in neizprosen, kar je zahtevalo sodelovanje celotne vasi.  Avtor opisuje življenje na sotočju Save in Krke.

Avtor se dotakne mnogih resničnih zgodb ljudi. Najobsežnejši del posveti mladim, svetu živali in narave, ki bogato obdajajo vas. Svet, ki ga je pisec prikazal je poučen za vse rodove, zlasti mlade, da spoznajo, kako bogat je tudi svet brez računalnika.

V knjigi je veliko povedanega tudi o malih živalih, ki jih je avtor gojil v svojem življenju. Največje veselje so mu delale ptice, ki jih je rad, s pogledi, spremljal v njihovih letih po nebu. Veliko let pa je bil tudi gojitelj golobov. V mladosti je spoznal vse ptice, ki so bivale po poljih in si nabirale hrano na njih. V knjigi je kar veliko slik tako golobov kot poljskih in gozdnih ptic, saj je v svoji mladosti veliko časa preživel na potepanjih po stezicah in poteh, ki jih danes ni več tam na sotočju Save in Krke. Voda pa je dajala mladosti še dodaten čar – kopanje. Pa vendar niso bili le kopalci, bili so tudi opazovalci vodnega življenja – rib. Avtor opiše v svoji knjigi tudi kar nekaj rib, ki so takrat živele tako v eni kot drugi reki in tudi tako poživi predstavitev tistih izginjajočih se podob življenja na sotočju.

The post Jože Pečnik – Mladost na Sotočju appeared first on Društvo upokojencev Novo mesto.

The post Dve novi knjigi Anice Vidmar appeared first on Društvo upokojencev Novo mesto.

Soustanoviteljica literarne sekcije pri Društvu upokojencev Novo mesto Rezka Povše, je izdala svojo osmo knjigo, kjer je predstavila svoje pesmi. Veliko se jih je nabralo in čakale so na objavo. Nekatere pa so že bile objavljene, ob različnih literarnih natečajih. Zapisane so v literarnih zbornikih širom Slovenije. Naslov knjige je dokaj preprost SINDROMI.

Pesmi je razdelila na več poglavji: začela je z V OBJEMU SPOMINJANJA, saj se rada spominja svojih nagrajenih pesmi, ki jo radostijo. Sama pravi: “V vseh ciklih razkrivam občutenja in luščim spominjanja. Naslov knjige sem izbrala po najobširnejšem ciklu iz zbirke.” Spominom je celo darovala pesem, v kateri govori:

“Drobci verzov

prhutajo na sivem listu vsakdanjosti.

Nemirno tlijo,

prižigajo se, zaplamenijo

in ugašajo.”

. . .

Drugi sklop nosi naslov: GARTELJC JESENSKIH ROŽ, kjer pripoveduje: papir je platno, besede so barve, pero je čopič. Namesto slike pa izpod njenega čopiča nastane pesem.

Tretji sklop opeva vedno in povsod prisotno besedo LJUBEZEN. Tudi Eva išče Adama, pa vendar: “Išče ga zaman. Adam je odplul z razpetimi jadri za očarljivim petjem zapeljivih siren.”

Četrti sklop: MOJA VAS, kjer jo prav lepo predstavi “Moja vas je skalnat kraj na svetlem koščku sveta.”

Peti sklop: MOJE MESTO, tu predstavi življenje v mestu in mesto predstavi kot večno mlado, saj nosi ime Novo mesto. Postoji ob Krki, ki je vzela slikarja Lamuta, nosila Prešernov čolniček, ko je hotel videti Julijo, in navdihovala umetnike vseh vrst ne le poete.

Šesti sklop: POETA LAUREATUS je posvečen spominom prezgodaj preminulih poetov, ki so živeli v naših krajih ali okoliških vaseh.

Sedmi sklop: SINDROMI je najobširnejši, zato je ta naslov izbrala tudi za naslovnico celotne knjige. Tudi te je razdelila na manjše enote, kot to počno zdravniki, ko iščejo pravo pot do rešitve zdravstvenega problema. Tudi ona išče pravo pot in občasno zaide v “Gluho brezčasje: Srce je tiho, a včasih zaihti, če ga zalijem s kapljico vina.”

Osmo in zadnje poglavje pa nas ponese v naravo. Preprost naslov DREVESA pove vse. Drevesa imajo dolgo življenje, marsikaj bi povedala, če znala bi govoriti. Iz njih so izdelane zibeljke, ki malo dete spremljajo od začetka. Narejene so postelje, za velike, zaljubljene in umirajoče ljudi. Na koncu pa vejica ciprese v lončku škropila, poslednjo pot zaželi.

“Spomin kropim z vejico umrle ciprese.

Priklanjam se plamenečim bolečinam,

ki trosijo tolažbo,

da so naši dragi še vedno živi

in ob nas.”

Bralcem Sindromov želim veliko srčnih užitkov ob prebiranju nežnih verzov.

Zapisala: Anica Vidmar

The post Rezka Povše – Sindromi appeared first on Društvo upokojencev Novo mesto.

Odlomek iz knjige:

»Hm, so dobri tile sadeži! Kaj ko bi imeli tudi mi tako drevo?« je naenkrat svojega

očeta pobaral fant, skoraj še otrok.

»Vzgoji ga, pa ga boš imel!« mu je odgovoril oče.

»Kako?« je bil radoveden.

»Enostavno. Poglej ta drobni peček, ki je tu na mizi. Daj ga v jogurtov lonček, v

katerega naredi luknjico za odtok vode, dodaj zemljo in iz pečka bo vzklilo drevo.«

»To ni res. Iz tega pečka?« je vprašal otrok, me prijel z dvema prstoma ter položil v

svojo veliko dlan.

»Ja, iz tega pečka. Daj mu zemljo in vodo pa bo kalil.«

Nisem razumel, kaj je mislil s tem. Pa bo kalil! Takrat nisem vedel, kaj je to.

Fant se je igral, saj je hodil še v šolo in je bila igra tudi del njegovih opravil. Res je na-

redil po očetovem navodilu. Vzel je jogurtov kozarček, naredil luknjico vanj, jo do polovice

napolnil z dobro črno zemljo, položil me je na kupček in me z zemljo prekril. Postalo me

je strah. Kaj bo z mano? Zakaj me zakriva v zemljo? Otrpnil sem. Veliko časa sem preležal

v tisti ječi. Sredi teme. Čisto sam. Strah me je bilo, vendar mojega kričanja ni slišal nihče.

Sem sploh kričal? Saj ne znam.

No, minilo je veliko časa in kar nenadoma sem imel občutek, da me nekaj napenja in

da rastem nekam nenavadno. Začel sem rasti v svojo sredino. Kar naenkrat sem se začel

premikati, kajti vse me je srbelo in bilo mi je tako tesnobno. Vse me je tiščalo in me tesno objemalo. Nenadoma sem začutil, da nekaj popušča pri tem oklepu in da lažje diham.

Nato so mi pognali drobni laski in pronicnili so v mehko zemljo in začeli piti tekočino, ki je

bila v njej. Začutil sem omamno sladek sok, ki me je spodbudil k vzponu. Ja, začel sem se

dvigovati.

The post Drevo, knjiga Anice Vidmar appeared first on Društvo upokojencev Novo mesto.

Bil je ljubimec moje reke.

Sedel je na bregu in

ljubezen prenašal na platno.

»Vsega te hočem,«

je rekla,

»pridi opolnoči k meni,

ko se prebudi

tvoj vran žalosti,

potolažila te bom

z zelenimi lovkami

Svojih tolmunov.«

Šel je.

Vzela ga je za medeni teden.

Ko je izsesala njegovo ljubezen,

ga je zavrgla.

Samoten je obležal na njenem bregu.

Toda smehljal se je.

The post Nova knjiga Rezke Povše – Kalejdoskop appeared first on Društvo upokojencev Novo mesto.

Istočasno pa je izšla njena knjižica -pravljica- z preprostim naslovom Vesolje, kjer otroke popelje v svet nenavadnega nočnega pohoda in obiska iz neznanega oddaljenega planeta ter nenavadno komunikacijo s popolnimi neznanci, ki razumejo in govorijo naš jezik, seveda s pomočjo najnovejšega čipa, ki jim to omogoča. V pravljici pa se vse konča z navadnim pokom v vsemirju, ki konča povezavo, prekine vsakršno komunikacijo, pa vendar spodbudi mlade nadobudneže, da tudi sami napišejo zgodbo iz svojega pogleda, mogoče želje po obisku, videnju ali le spoznanju vesolja in njegovega delovanja.

Kdo sem   

Star samoten hrast sem,

grčav, trden, neomajen,

trmasto kljubujem

vsakodnevnim viharjem.

Spomin

pa v meni nekje globoko

še vedno govori zgodbo:

o nežnih dotikih rok,

o polnočnih sapicah,

o vročih poljubih

davnega dne,

ki je le še

pozabljen spomin.

The post Kapljice, nova knjiga Anice Vidmar appeared first on Društvo upokojencev Novo mesto.