V maju 2024 je beli dan ugledala tudi knjiga – prvenec, izpod peresa Naceta Mervarja z naslovom »Iskanje samega sebe Spomini in razmisleki«. V knjigi govori o času njegovega otroštva in odraščanja, to je čas druge svetovne vojne in življenju po njej. Pisec opiše takratne dogodke in seveda tudi nekaj razmislekov o takratnem življenju.
Odlomek, ta govori o vojni in njenih strahotah, bombnih napadih, ki jih je doživel kot majhen otrok in iskal zavetje v maminem naročju:
»Nič se ne boj . . . nič se ne bo zgodilo . . . še malo počakaj, skrila se bova globoko pod zemljo!« Vsa zadihana in s pojemajočo močjo je planila v zaklonišče.
S severa je kmalu priletela jata bombnikov v spremstvu zaščitnih lovskih letal. Najprej se je zaslišalo oddaljeno brnenje, potem pa s časoma postalo vse glasnejše, nazadnje se je slišalo samo se oglušljivo hrumenje. Med ljudmi je zavladala mučna tišina in potem so zagrmele eksplozije odvrženih rušilnih bomb na mesto. Silovito se je treslo, slišalo se je silovito donenje, zemlja je valovala in bobnela. Mama me je še bolj povlekla k sebi, ko se je vse umirilo, sem se počutil varnega v njenem objemu, kot da v spanju lebdim v mehkem, toplem gnezdecu.
Moja teta Pavla
Imela je njivico, travnik, vinograd,
motiko, vile, grablje in koso,
za kravico v košu vse domov je znosila,
kravica dajala je mleko, kokoši nesle so jajčka,
spekla najboljši je šmoren za dečka.
Ni beličev za davke imela,
rubežnik k njej domov je prišel
in mladega telička vzel.
Ne sina ne hčere ni imela,
s samoto, z molitvijo noč za nočjo je živela,
z bratom, mojim očetom, se ni razumela,
jaz bil sem ji premalo v oporo.
Na zemlji garala je leta in leta,
na starost zastali so njeni koraki,
usločila se ji je hrbtenica, omagala je.
Nobene obleke in čevljev ni imela,
od sramu nikoli v cerkev ni šla,
čeprav je verovala v Boga.
Kravica od hiše je šla,
zemlja ostala je neobdelana,
teta Pavla v dom za ostarele je šla.
Grenko bilo je njeno življenje,
grenke so tekle njene solze,
grenkoba bila je notranji njen svet,
rana boleča na njej droben cvet,
samo en drobcen cvet je v njenem srcu plamenel,
dobrosrčno plamenel v objemu dobrih ljudi.