Izšla je še ena knjiga pri založbi Snovanja, ki deluje pod okriljem DU Novo mesto. V letošnjem letu je to že sedma. Napisala jo je Anica Vidmar, nosi pa preprost naslov Drevo. To je knjiga za otroke. Opisuje rast drevesa vse od navadnega pečka, ki je sredi sončnega sadeža skrit pred zvedavimi očmi. Ta drobni peček vzkali, raste in zraste v mogočno drevo, ki ponuja mogočno senco kamniti mizi. Bogato nagradi gospodarja. Otrokom ponudi obilo dobrih sadežev. Na koncu pa vsakemu ponudi, da sam pride do podobnega mogočnega drevesa. Le postopek otroka mora ponoviti. Drobnemu pečku dati kar potrebuje za rast.

 

Odlomek iz knjige:

»Hm, so dobri tile sadeži! Kaj ko bi imeli tudi mi tako drevo?« je naenkrat svojega

očeta pobaral fant, skoraj še otrok.

»Vzgoji ga, pa ga boš imel!« mu je odgovoril oče.

»Kako?« je bil radoveden.

»Enostavno. Poglej ta drobni peček, ki je tu na mizi. Daj ga v jogurtov lonček, v

katerega naredi luknjico za odtok vode, dodaj zemljo in iz pečka bo vzklilo drevo.«

»To ni res. Iz tega pečka?« je vprašal otrok, me prijel z dvema prstoma ter položil v

svojo veliko dlan.

»Ja, iz tega pečka. Daj mu zemljo in vodo pa bo kalil.«

Nisem razumel, kaj je mislil s tem. Pa bo kalil! Takrat nisem vedel, kaj je to.

Fant se je igral, saj je hodil še v šolo in je bila igra tudi del njegovih opravil. Res je na-

redil po očetovem navodilu. Vzel je jogurtov kozarček, naredil luknjico vanj, jo do polovice

napolnil z dobro črno zemljo, položil me je na kupček in me z zemljo prekril. Postalo me

je strah. Kaj bo z mano? Zakaj me zakriva v zemljo? Otrpnil sem. Veliko časa sem preležal

v tisti ječi. Sredi teme. Čisto sam. Strah me je bilo, vendar mojega kričanja ni slišal nihče.

Sem sploh kričal? Saj ne znam.

No, minilo je veliko časa in kar nenadoma sem imel občutek, da me nekaj napenja in

da rastem nekam nenavadno. Začel sem rasti v svojo sredino. Kar naenkrat sem se začel

premikati, kajti vse me je srbelo in bilo mi je tako tesnobno. Vse me je tiščalo in me tesno objemalo. Nenadoma sem začutil, da nekaj popušča pri tem oklepu in da lažje diham.

Nato so mi pognali drobni laski in pronicnili so v mehko zemljo in začeli piti tekočino, ki je

bila v njej. Začutil sem omamno sladek sok, ki me je spodbudil k vzponu. Ja, začel sem se

dvigovati.