IVAN HROVATIČ je izdal svojo drugo pesniško zbirko z naslovom MINEVANJA.
Knjiga je razdeljena na tri poglavja.
Prvo poglavje nosi naslov KORENINE, kjer govori o domu in družini, kar najbolj opiše takoj v prvi pesmi:
MOJA POT
Na zadnjem grebenu že v stiku z Gorjanci
je rodna vasica in hiša lesena,
v njej smo rojeni, prejeli imena,
na noge postavljeni z zeljem in žganci.
Ivan je pisec sonetov, kar ni mačji kašelj, saj je piscev te zvrsti zelo malo. V svojem megistrale z naslovom MOJEMU PODGORJU govori takole:
MOJEMO PODGORJU
Med tiste zadnje podgorske griče,
Od koder včasih vidim vrh Triglava,
Je vrasel rod, uporen kot narava;
Edino delo rahlo čas premiče.
Menda so Kelti neke davne priče,
Ubežniki, ko padla je zastava.
Podgorca je izklesal čas, narava,
Ohranilo garanje (za poliče).
Domove svoje zvesto so branili,
Graščaku so hoteli grad požgati,
Odvračali namero vsaki sili.
Rodovom mora človek zvest ostati!
Jedrino njihovo smo pridobili;
Uspeh da delo, so učili mati.
V drugem poglavju z naslovom PRIGOVORI govori bolj satirično o politiki v katero se ni vpletal. Rad razpravlja na svojstven način tudi o tem, v pesmi POKLICI, kjer opiše poklic zdravnika, arhitekta in politika. O slednjem zapiše:
Politik odkimava, viha nos:
“Kolega, naš poklic je bil pred vsemi,
v izogib vsakršni dilemi
politiki smo naredili kaos!”
Tretje poglavje pa nosi naslov PREMIŠLJEVANJA. Tu so res pesmi premišljevanj o tem in onem na našem planetu. Prav posebno pa premišljevanje ženske prikaže v pesmi z naslovom Začetek življenja, kjer ženska končno pove:
“Tako povem, naj reče kdo, kar če,
za mene se življenje je začelo,
ko so otroci končno šli v svet
in ko moža sem pokopala.”
Vsem bralcem njegove knjige želim veliko užitkov in poglobljenega razmišljanja.