Tudi Anica Vidmar je izdala in to kar dve knjižici v letošnjem letu. Prva je zbirka pesmi, katere so se že kar nekaj časa nabirale in ležale po skritih kotičkih raznih zvezkov in računalniških straneh ter čakale, da ugledajo beli dan izdaje. Zbrala in uredila jih je v poglavjih: Osebne, tu predstavlja sebe in svoj svet; Ženske, kjer predstavlja včasih vesel in drugič žalosten ženski pogled na dogodke okoli nas; Korak od tal, tam se dvigne v duhovne atmosfere, ki jih najbolj predstavi prav naslov; in še Na koncu poti, kjer se končajo muke, veselje in sploh vse naše bivanje na zemlji. Knjigi je namenila prav izbrano ime Kapljice, saj so pesmi res kapljale skozi daljše obdobje ob različnih prilikah in razpoloženjih.
Istočasno pa je izšla njena knjižica -pravljica- z preprostim naslovom Vesolje, kjer otroke popelje v svet nenavadnega nočnega pohoda in obiska iz neznanega oddaljenega planeta ter nenavadno komunikacijo s popolnimi neznanci, ki razumejo in govorijo naš jezik, seveda s pomočjo najnovejšega čipa, ki jim to omogoča. V pravljici pa se vse konča z navadnim pokom v vsemirju, ki konča povezavo, prekine vsakršno komunikacijo, pa vendar spodbudi mlade nadobudneže, da tudi sami napišejo zgodbo iz svojega pogleda, mogoče želje po obisku, videnju ali le spoznanju vesolja in njegovega delovanja.
Kdo sem
Star samoten hrast sem,
grčav, trden, neomajen,
trmasto kljubujem
vsakodnevnim viharjem.
Spomin
pa v meni nekje globoko
še vedno govori zgodbo:
o nežnih dotikih rok,
o polnočnih sapicah,
o vročih poljubih
davnega dne,
ki je le še
pozabljen spomin.