Nostalgija
Ne morem biti vedno le doma,
v kavarno bi šel rad v mesto
iz Kandije po mostu prek zelene Krke
na Glavni trg, naj vidim,
če je kje še kdo, ki ga poznam.
Nekoč smo radoživi mladi se družili,
pod gabri pred kavarno se pomenkovali
in čakali, da zrela se gospa
po trgu mimo nas sprehodi brez moža.
Smo brž zapletli se v pogovor,
dokler naslednja mlajša ni prišla.
Tako večeri so prijetno tekli,
so tekli tedni, meseci in leta.
Ko zdaj na trgu pred štacuno se ustavim,
tam že nekdo stoji,
čeprav ga ne poznam, prijazno ga pozdravim.
Obrne k meni se prijazna gospa,
če se ne motim, moram jo poznati,
vse kaže, ona me pozna.
Prekleti čas, iz mičnega dekleta
naredil si komaj prepoznan obraz.
Zato izložb več ne gledam,
da ne bi videl, kakšen zdaj sem šele jaz.
Jože Bračika