Soustanoviteljica literarne sekcije pri Društvu upokojencev Novo mesto Rezka Povše, je izdala svojo osmo knjigo, kjer je predstavila svoje pesmi. Veliko se jih je nabralo in čakale so na objavo. Nekatere pa so že bile objavljene, ob različnih literarnih natečajih. Zapisane so v literarnih zbornikih širom Slovenije. Naslov knjige je dokaj preprost SINDROMI.
Pesmi je razdelila na več poglavji: začela je z V OBJEMU SPOMINJANJA, saj se rada spominja svojih nagrajenih pesmi, ki jo radostijo. Sama pravi: “V vseh ciklih razkrivam občutenja in luščim spominjanja. Naslov knjige sem izbrala po najobširnejšem ciklu iz zbirke.” Spominom je celo darovala pesem, v kateri govori:
“Drobci verzov
prhutajo na sivem listu vsakdanjosti.
Nemirno tlijo,
prižigajo se, zaplamenijo
in ugašajo.”
. . .
Drugi sklop nosi naslov: GARTELJC JESENSKIH ROŽ, kjer pripoveduje: papir je platno, besede so barve, pero je čopič. Namesto slike pa izpod njenega čopiča nastane pesem.
Tretji sklop opeva vedno in povsod prisotno besedo LJUBEZEN. Tudi Eva išče Adama, pa vendar: “Išče ga zaman. Adam je odplul z razpetimi jadri za očarljivim petjem zapeljivih siren.”
Četrti sklop: MOJA VAS, kjer jo prav lepo predstavi “Moja vas je skalnat kraj na svetlem koščku sveta.”
Peti sklop: MOJE MESTO, tu predstavi življenje v mestu in mesto predstavi kot večno mlado, saj nosi ime Novo mesto. Postoji ob Krki, ki je vzela slikarja Lamuta, nosila Prešernov čolniček, ko je hotel videti Julijo, in navdihovala umetnike vseh vrst ne le poete.
Šesti sklop: POETA LAUREATUS je posvečen spominom prezgodaj preminulih poetov, ki so živeli v naših krajih ali okoliških vaseh.
Sedmi sklop: SINDROMI je najobširnejši, zato je ta naslov izbrala tudi za naslovnico celotne knjige. Tudi te je razdelila na manjše enote, kot to počno zdravniki, ko iščejo pravo pot do rešitve zdravstvenega problema. Tudi ona išče pravo pot in občasno zaide v “Gluho brezčasje: Srce je tiho, a včasih zaihti, če ga zalijem s kapljico vina.”
Osmo in zadnje poglavje pa nas ponese v naravo. Preprost naslov DREVESA pove vse. Drevesa imajo dolgo življenje, marsikaj bi povedala, če znala bi govoriti. Iz njih so izdelane zibeljke, ki malo dete spremljajo od začetka. Narejene so postelje, za velike, zaljubljene in umirajoče ljudi. Na koncu pa vejica ciprese v lončku škropila, poslednjo pot zaželi.
“Spomin kropim z vejico umrle ciprese.
Priklanjam se plamenečim bolečinam,
ki trosijo tolažbo,
da so naši dragi še vedno živi
in ob nas.”
Bralcem Sindromov želim veliko srčnih užitkov ob prebiranju nežnih verzov.
Zapisala: Anica Vidmar