Pri Založbi Snovanja je izšla nova knjiga Rezke Povše z naslovom »Klopce mojega mesta«. Iz vsebine njenih pesmi razberemo njen tankočuten odnos do dreves, ki rastejo v parkih in odnos do preprostih lesenih klopic, te mimohodečim ponujajo svoje usluge. Vabijo jih k počitku in razmišljanju, tako o trenutnih situacijah po svetu, kot tudi le o sebi in vsem kar zaznavamo v svoji okolici. Omogočijo poglobljeno razmišljanje, ob prijetnem posedanju ali le stremljenje v nevidni svet onkraj vidnega polja, v svet naše domišljije. Klopce imajo moč prebuditi stare spomine in tudi polet v domišljijsko neznani svet – Indijo Koromandijo.
Klopca spominov
Umrlo je staro drevo.
Nikogar ni imelo,
da bi se nanj naslonilo
in ga podprlo.
Še klopca pod njim
je bila oprta nanj.
Zrušilo se je
neke hropeče noči,
ko ga je preteplo neurje.
Korenine je pokazalo nebu.
krošnjo valovanju Krke.
Klopco
je poljubilo z vejami,
listi so jokali in podrhtavali
ob zapisanem grafitu:
»Draga, zakaj te ni?
Za teboj moj vzdih ječi.
Svinčeni molk
me noč in dan teži.«
Rezka Povše
